Karizma | Dogodki  
Revija Karizma
iskanje po vsebini strani
KARIZMA | Intervjuji | Irena Jež
Koroški športnik leta 2014
Rezultati glasovanja 2014
Intervjuji
Lea Bevčič
Edvard Kadič
mag. Nastja Mulej
Maja Tvrdy I
Maja Tvrdy II
Marjan Mijajlović
Irena Jež
Reportaže
Povezave
Koroške športne strani
Slovenske športne strani
Ostale športne strani
Tuje športne strani
O Koroški
Športni koledar
Športne zanimivosti
Koroški športniki
Tina Maze
Damir Dugonjič
Robert Koren
Klemen Turkuš
Tadej Grilc
Športno društvo Karizma
Športno glasilo Karizma
Oglaševalci
Badminton klub
Športno glasilo Karizma
Novice
Arhiv
Mali nogomet
IRENA JEŽ
Intervju

Irena Jež

nekdanja alpska smučarka in udeleženka svetovnega prvenstva leta 1974 v St.Moritzu

»Zaradi »kuhinje« skorajda ostala brez svetovnega prvenstva!«

Leta 1974 ste nastopili na svetovnem prvenstvu v St.Moritzu. Kako ste se takrat uspeli uvrstiti v jugoslovansko reprezentanco za St.Moritz? 
»Veste, nekateri so izboru udeležencev za SP in OI rekli »kuhinja«, saj je bilo pomembno tudi iz katerega kluba si bil…Tako so mene že leta 1972 prikrajšali za OI na Japonskem, rekoč, da sem še mlada in da ni denarja. Izbor udeležencev za SP 1974 v St.Moritzu je potekal na vrhu Pohorja, v odsotnosti našega zveznega trenerja Toneta Vogrinca, ki je bil z nami dekleti (Pikon,Čerpes, Jež) na zadnji tekmi pred SP, v Badgasteinu. Tam sem se odlično odrezala, saj sem bila med našimi spet najboljša. Ko sem prišla domov, sem v časopisu Večer prebrala, da sem za SP določena kot rezerva. Ne smem pomisliti, kako sem takrat jokala. Krivica pač vedno boli! In pritožbe na izbor ženske ekipe g.Dušanu Senčarju so začele deževati. Pritožil se je zvezni trener Tone Vogrinec, pa Klub Fužinar, in generalni direktor slovenskih železarn g. Gregor Klančnik in še veliko manj poznanih ljudi. In po tem, so me le uvrstili v jugoslovansko reprezentanco, torej naknadno! Bilo je le slab teden dni pred odhodom. Takrat sem se jaz počutila še večja ljubljenka ljudi in se odločila, da se maksimalno potrudim in da jim z rezultati povrnem njihovo zaupanje!«


Kdo so bili takrat vse člani jugoslovanske reprezentance in s kakšnimi pričakovanji ste odpotovali na svetovno prvenstvo?
» Člani moške reprezentance so bili : Miran Gašperšič, Dušan Gorišek, Bojan Križaj in Andrej Kozelj, v ženski reprezentance pa Barbara Pikon, Ilka Čerpes in jaz. Pričakovanja v ženski ekipi pred prvenstvom so bila rezultati v kombinaciji okrog 20.mesta in v posameznih disciplinah okrog 30.mesta, kot odlični, s tem, da je za smuk po ogledu težke, dolge proge, dejal trener, da bo rezultat z zaostankom pod 10 sekund, prav tako zelo odličen. To je uspelo le Ilki in meni, razočarana pa je bila naša prva smukaška dama Pika.«

Kako so potekale priprave pred tem vašim prvim velikim tekmovanjem?
» Za vse priprave in vse formalnosti sem imela zaradi naknadne uvrstitve v ekipo zelo malo časa. Spomnim se, kako so me v istem dnevu odpeljali v Muro v Mursko Soboto, me pomerili za paradni kostim, pa v Celje, da so me pomerili za bundo, hlače in kombinezon. Smuči za slalom, veleslalom in smuk, pa mi je v Elanu izbral kar moj klubski trener Jaka Waltl. Dobili smo dve usnjeni potovalki , veliko usnjeno vrečo za šest parov smuči( za vsako disciplino smo imeli po dva para smuči!), dvojne nove police, pa novo trenerko, teniske, rokavice, čelado, skratka, bilo je noro, bila sem čisto nova in glede opreme se je vse dobro izteklo, saj mi je bilo vse prav in vse o.k.«

V katerih disciplinah ste nastopili in kateri nastop je vam najbolj ostal v spominu?
»Nastopila sem v vseh treh disciplinah, v slalomu, veleslalomu in smuku. Prvi dan je bil veleslalom in zasedla sem zelo dobro 33.mesto, bila sem najboljša med nami tremi, Pika je bila 38., Ilka pa brez uvrstitve. Naslednji dan je bil trening smuka, tretji dan pa naš drugi nastop- v smuku. Proga v megli, teren malo poznan, na novo zapadel sneg, premaknili so čas štarta za dve uri, in potem pa je šlo za res. Spominjam se, da me je bilo strah in da nisem obvladala te cele in zelo dolge proge na pamet, a vedela, da moram riskirati. Srečno sem pripeljala do cilja in zasedla zelo solidno 36. mesto, Ilka je bila 29., obe sva imeli okoli 9 sekundi zaostanka, čas pa je bil skoraj dve minuti. Zadnja tekma je bil slalom, moja najljubša disciplina, toda bila sem dodatno obremenjena, saj sem vedela, da me bo le dober rezultat uvrstil v kombinaciji zelo visoko. Z dvema zelo odličnima tekoma sem zasedla 25.mesto in se tem v kombinaciji uvrstila na odlično 10. mesto v kombinaciji. To je bil takrat in vse do leta 1982, ko ga je izenačila Andreja Leskovšek, najboljši ženski uspeh na SP. Premagala pa ga je šele leta 1996 Katja Koren z devetim mestom. »

Na svetovnem prvenstvu v St.Moritzu so blesteli Annemarie Proell, Hanni Wenzel, Fabienne Serrat, pri moških Gustav Thoeni in Franz Klammer. Kako ste gledali na takratne največje šampione alpskega smučanja in kdo je na vas naredil največji vtis?
»Na našo svetovno konkurenco smo takrat gledali z velikimi očmi. Vedeli smo, da imajo pogoje za delo čisto druge, kot mi. Imeli so ogromno treningov in tekem. Bili so bolje opremljeni, imeli so več trenerjev, pomočnikov, serviserjev, maserjev, skratka že profesionalen odnos do smučarije. Mnogi med njimi so od tega že zaslužili mnogo denarja in zelo lepo živeli. Le redki so še hodili v šolo ali študirali. Pri nas pa je bilo v tem času bolj kampanjsko delo, saj smo ob športu večinoma hodili v šole oz. kasneje na fakse. To združevanje je bilo resnično zelo naporno in vse bolj sem se zavedala, da se bo potrebno odločiti, ali šola ali šport. Sicer pa je za najboljše Avstrijke veljalo, da so bile zelo mogočne in nedostopne, saj niso znale niti odzdraviti. Najboljše smo se razumele s Špankami, Čehinjami in Nemkami, med katerimi mi je bila vzor Rosi Mittermaier. Kar pa se tiče Američank in Kanadčank, pa so že takrat veljale za odbite, saj so neprestano zganjale same norčije.«


Ali je vam ostala v spominu kakšna anekdota s tega prvenstva?
»Spominjam se, da so me po prvi tekmi veleslaloma, ko sem v kleti že pripravljala smuči za smuk, poklicali v recepcijo hotela in prejela sem prvi telex in to od g. Klančnika iz Ljubljane. Čestital mi je za dosežek v VSL. Kar poletela sem od veselja. Pa čez pol ure, ponovno klic v recepcijo, in spet telex od Kluba, mojih Ravenčanov, Fužinarja. Ko sem zveče, pred spanjem, ponovno prebrala vse telexe, s katerimi so mi čestitali in me spodbujali v prihodnje, sem dobila novi zagon in zavedla sem se, da jih ne smem razočarati. Po končani zadnji tekmi smo takoj, že popoldan odšli v bližnji lokal , se neskončno veselit naših uspehov in bili ponovno presenečeni. Skupina, ki je igrala, je nam v čast zaigrala serijo Avsenikovih valčkov…«


Kako ste takrat spoznali Bojana Križaja, ki mu je bilo ravno svetovno prvenstvo leta 1974 prvo veliko tekmovanje, in je že osvojil 13.mesto na slalomski tekmi?!
»Bojan Križaj je name na najini skupni tekmovalni poti pustil pečat zelo olikanega, mirnega , rahlo nasmejanega fanta. Ko sem ga prvič spoznala, je bil zelo plašen, zelo redkobeseden in ni mi deloval kot borec. Kako sem bila presenečena, ko sem slišala rezultat njegove prve vožnje v slalomu. Bali smo se, da bo pritisk v drugo zanj premočan. Toda, presenetil je tudi v drugo in za nas dosegel tako nepričakovani uspeh v St. Moritzu, 13.mesto v slalomu. Spominjam pa se, da je bil pri pripravi smuči zelo skrben, natančen, dosleden in da je vedno imel veliko najrazličnejših maž za smuči, pa palčk za zakapanje risov na drsni ploskvi, in vsega tega potrebnega materiala pač dovolj. Bil je tudi tovariški in ni mu bil problem kaj odstopiti. Spomnim se, da je rad veliko bral, tudi po kombiju in v sobi, ki je bila vedno pospravljena. Ne smem pozabiti, kako rad je imel jabolčno pito moje mame, ki mi jo je vedno po dve ali celo tri škatle napekla za na pot. Ko sva se nazadnje videla na Zlati lisici, me je vprašal tudi, če se te pite še pečejo.»


Doseženo 10.mesto je še vedno ena boljših slovenskih ženskih uvrstitev v kombinaciji s svetovnih prvenstvih vseh časov, poleg tega je sedmo mesto v moški kombinaciji na tem prvenstvu osvojil Dušan Gorišek. Kako je takrat potekala kombinacija?
»Za kombinacijo so se štele tekme v slalomu, veleslalomu in smuku.«

Kateri so bili ostali vaši največji uspehi v smučarski karieri?
Naštela vam bom nekaj mojih doseženih rezultatov: V sezoni 1971/1972 na FIS tekmi v Schladmingu - 21.mesto v smuku in 29.mesto v slalomu, kar sta bili doseženi normi za OI. Na mladinskem evropskem prvenstvu v Madonni di Campiglio - 17.mesto v smuku, 18.mesto v slalomu in 24.mesto v veleslalomu. Na FIS tekmi v Terskolu na Kavkazu v Rusiji - 2.mesto v slalomu (za pokojno Avstrijko Gertrude Gabl, ki je leta 1969 osvojila svetovni pokal) in 9.mesto v veleslalomu. Na Balkanskih igrah v bolgarskem Pamporovem sem v veleslalomu osvojila 4.mesto. Na Kredarici, poletno republiško prvenstvo v veleslalomu - 1.mesto, naporna pot, peš na Triglav, pa nosit opremo, prvi dan prvi tek, drugi dan drugi tek, seveda brez žičnice… V sezoni 1972/1973 na Zlati lisici - 13.mesto v slalomu, kjer sem v drugem teku dosegla na izrazito poledeneli progi celo šesti čas proge, sicer je bilo veliko odstopov. Na FIS tekmi v Zwisslu - 8.mesto v slalomu. Bila sem večkratna državna in republiška prvakinja v slalomu, veleslalomu in 1972 tudi v smuku na Golteh, z najboljšim časom proge. Na članskem državnem prvenstvu sem suvereno zmagala v slalomu, veleslalomu in v kombinaciji leta 1973 v Mavrovem in tudi leta 1974 na Jahorini, (v smuku obakrat druga) in leta 1975 zmaga v slalomu. V letih od 1972 do 1974 sem bila izbrana tudi za najboljšo koroško športnico. Naslov državne prvakinje sem si priborila tudi leta 1977 v veleslalomu in leta 1978 v kombinaciji, kar je bilo presenetljivo, saj sem iz osebnih razlogov že 1975 izstopila iz reprezentance, tako da sem brez treningov premagala takratne reprezentantke. Med članicami sem v karieri osvojila devet državnih naslovov, če pa seštejem še mladinske in republiške naslove, pa jih je skupno 22.«


Ali ste še kaj v stiku z nekdanjimi tekmovalci?
»V stiku z nekdanjimi tekmovalci sem bolj malo, največkrat se vidimo na Zlati lisici, kjer sem redni gost.«

Kakšen je bil vaš trener Jaka Waltl in kateri so bili tekmovalci iz vaše generacije pri Fužinarju?
»Zelo sem vesela, da si postavil vprašanje tudi za mojega najljubšega trenerja Jaka Waltla. On se je dobesedno razdajal za nas leta in leta. Bil je človek v pravem pomenu besede. Imel je vse karakteristike dobrega trenerja. Znal je delati z ljudmi , saj bil je zelo dober psiholog in vsakega tekmovalca je poznal v dno duše. Seveda pa brez strokovnega znanja ne gre. In tega mu ni manjkalo. Vedno so bili treningi kvalitetni iz zanimivi, tako da nam ni bilo dolgčas. Rad se je tudi pošalil in nasmejal. Posebej se spominjam, kako nam je v šali povedal, da bomo šli v Makedonijo z vlakom, na koncu smo ugotovili, da ga je letala pa res strah. Resnično se vsi, ki smo z njim delali, zavedamo, da smo imeli veliko srečo, saj so bili naši uspehi, hkrati tudi njegovi! Spominjam se, kako težko mi je bilo, kadar ga ni bilo z mano na štartu. Vem, da mi je zabičal, da moram na štartu miselno obnoviti vse, kar mi je naročil (teža na spodnji smučki, gibanje telesa, direktna linija v vrata in po tem prestopni korak, ne pozabiti na enakomerno dihanje, počistiti smuči tudi zgoraj, prekontrolirati vezi in očala zaradi rosenja, močno zapeti čevlje tik pred štartom, pa pravilen močan štart , in peljati na polno brez taktiziranja, pa pojesti 10 min. pred štartom bonbonček traubencukra…). Jaka nam je tudi namazal smuči pred štartom, zato je tisti dan vstal zelo zgodaj, še skoraj ponoči, šel na progo, pomeril temperaturo zraka in snega na večjih mestih proge, s poudarkom na ravninskih delih, kjer so se tekme dobivale oziroma izgubljale, pa strukturo snega.. Redko smo maže »falili«, nikoli pa ne na zelo pomembnih tekmah. Res je bil zaupanja vreden trener, zato mi ni bilo težko, ko me je po koncu kariere leta 1977 prosil, da še kaj naredim za klub in da se udeležim državnega prvenstva. Rekel mi je, da so babe slabe in da jih bom z enim treningom na Peci, premagala. In res je bilo tako. Zgodba se je ponovila še leto po tem. Doma skrbno hranim najin skupen intervju, z skupno lepo sliko, objavljeno dne 12.3.1973 v časopisu Delo. Takratni tekmovalci s katerimi sem bila največ sezon so bili: Marjeta Matvoz in Erna Mikeln pri dekletih, pri fantih pa Roman in Andrej Hoelzl, Bojan in Marjan Borštner, Jure Potočnik, Boris Kotnik, Jani Mikeln. Na treningih in tekmah pa so z nami bili tudi Tomo Levovnik in oba Kozelja iz Slovenj Gradca, Jože Kolar iz Črne. Od starejših tekmovalcev so bili Vida Tevž, Krista in Milka Fanedl, pa oba brata Fanedl, Berti Zagernik, Peter Wlodiga,…«


Ali ste po končani športni karieri delovali v smučarskem športu oziroma kako danes spremljate alpsko smučanje?
»Po končani športni karieri sem naredila tečaj za učitelja in takoj tudi za demonstratorja smučanja in bila eno leto v naši demonstracijski vrsti. Žal, potem več nisem mogla zaradi osebnih razlogov. Danes, redno spremljam vse tekme za Svetovni pokal, od tega v glavnem po TV, razen Pohorja in Kranjske Gore. Sedaj je to pravi užitek, saj resnično rezultati vlečejo in letos nam jih predvsem zaradi Tine, ne manjka.«

B.B.
©Športno društvo Karizma, glasilo Karizma. Vse pravice pridržane.

Produkcija Kivi Com d.o.o.
Dogodki
Ni dogodkov






Anketa
Katera po zapovrstjo bo letošnja akcija Koroški športnik leta 2015?
  • 12
  • 11
  • 13
  • 10