Karizma | Dogodki  
Revija Karizma
iskanje po vsebini strani
KARIZMA | Intervjuji | Lea Bevčič
Koroški športnik leta 2014
Rezultati glasovanja 2014
Intervjuji
Lea Bevčič
Edvard Kadič
mag. Nastja Mulej
Maja Tvrdy I
Maja Tvrdy II
Marjan Mijajlović
Irena Jež
Reportaže
Povezave
Koroške športne strani
Slovenske športne strani
Ostale športne strani
Tuje športne strani
O Koroški
Športni koledar
Športne zanimivosti
Koroški športniki
Tina Maze
Damir Dugonjič
Robert Koren
Klemen Turkuš
Tadej Grilc
Športno društvo Karizma
Športno glasilo Karizma
Oglaševalci
Badminton klub
Športno glasilo Karizma
Novice
Arhiv
Mali nogomet
LEA BEVČIČ
Intervju

Lea Bevčič, direktorica Inštituta UJE

»V razvitejših šolskih sistemih koristno uporabljajo t. i. 'sistem babic', kar pomeni, da se otroka pusti raziskovati, učitelj pa je le vodja, ki spodbuja in usmerja.«

UJE je združenje strokovnjakov, specializiranih za vzgojne in učne težave otrok. Poleg individualnih treningov (ena najučinkovitejših motivacijskih učnih metod je NLP Coaching, ki je primeren tako za odrasle kot tudi otroke) organizirajo različne seminarje in delavnice za otroke, učitelje in starše ter vse odrasle, ki želijo izpopolniti medosebne odnose in komunikacijo. Učenje je lahko enostavno, če spremljamo vse korake razvoja otrok, pa tudi razvoj staršev in učiteljev. Cilj zavoda UJE je otrokom omogočiti optimalen razvoj, da bodo postali funkcionalni, kreativni, zadovoljni in avtonomni odrasli, ki bodo znali samostojno in odgovorno razmišljati. Učenje je lahko preprost, prijeten in lahkoten opravek, če se ga znamo pravilno lotiti – ne glede na to na katerikoli strani učnega procesa smo.

O vsem tem smo se pred začetkom šolskih počitnic pogovarjali z Leo Bevčič, direktorico Inštituta UJE in se v intervjuju dotaknili tudi področja športa.

Vaš zavod nosi ime in hkrati sporočilo, da učenje je enostavno. Kakšni so vaši glavni cilji in namen?

»Sodelavci Inštituta UJE - Učenje je enostavno verjamemo, da je kakovostna komunikacija ključna za gradnjo in ohranjanje dobrih odnosov – pa naj gre za odnose med odraslimi ali pa za odnose med odraslimi in otroki. Zato so vse naše aktivnosti usmerjene v to,  da bi ta v vseh okoljih postala kar se le da konstruktivna. Ker so otroci tisti, ki ne izbirajo odnosov, v katere vstopajo, poleg tega so ena najbolj ranljivih družbenih skupin, saj so povsem odvisni od odraslih oz. družbe, v kateri živijo, je naloga vseh nas, da poskrbimo, da rastejo in se razvijajo v okoliščinah, ki spodbujajo njihove potenciale in jim omogočajo, da postanejo odgovorni, zreli in samozavestni odrasli ljudje. Za to, v kakšne odrasle bodo zrasli naši otroci, smo sicer odgovorni vsi odrasli, ki stopamo v interakcije z njimi, starši (skrbniki in včasih tudi stari starši) in učitelji ter vzgojitelji, ki z njimi preživijo največ časa in imajo tudi največji vpliv nanje, pa še toliko bolj.«

Kaj bi moralo biti v ospredju učenja v zgodnjem obdobju otrok?

»Najpomembnejše pri zgodnjem učenju je, da spremljamo razvojne faze otroških možganov in da nudimo otroku pogoje za pomnjenje v dolgotrajni spomin. Otroci se do 9. leta učijo kinestetično. To pomeni, da morajo to, kar se učijo, tudi doživeti z vsemi čutili ne le sluhom in vidom. Zato so otroci pri teh letih tudi bolj nemirni. Tako kot se dojenček uči s tem, da daje nogice v usta, tako bi se otrok v prvem, drugem in tretjem  razredu moral še vedno učit s preizkušanjem, dotikanjem, gibanjem …Otroci potrebujejo na vsaj 20 minut tudi preproste vaje gibanja, ki aktivirajo in povežejo levo in desno polovico možganov za lažje in kvalitetnejše učenje.«

Ugotavlja se, da je pri otrocih v današnji družbi preveč poudarjena tekmovalnost. Kaj morajo starši pri tem vedeti in upoštevati? 

»Predvsem bi bilo dobro, da bi starši razmišljali dolgoročno. Danes v svetu podjetništva uspejo ljudje, ki se znajo povezovati, timsko delati. Redko kdo uspe kot individualist. Človek težko pokriva veliko različnih področij. Veliko lažje je delo v timu, kjer pokriva vsak svoje področje, a vsi stremimo k istemu cilju. Tako bi lahko otroci že v šoli z delom v skupinah in raziskovanjem gradili na veščinah, ki bi jim pomagale kasneje v življenju.«

Koliko je sama sprememba družbenega sistema pri nas spremenila naše otroke? Ali so opazne velike razlike današnjih otrok, glede na njihove vrstnike petindvajset, trideset ali več let nazaj? V čem so najbolj vidne razlike?

»Seveda so otroci, ki so bili vzgajani z 'apostolsko avtoriteto', drugačni kot tisti, ki so bili vzgajani v skladu s permisivno vzgojo. Apostolska avtoriteta pomeni, da starš deluje kot apostol in je vse, kar reče, edino prav, 'sveta resnica'. To pa samo zato,  ker je on tako rekel. Taka vzgoja je bila morda zelo dobra za vzgajanje pripadnikov industrijske družbe, kjer je bilo bolje, da nisi nič mislil, ampak samo delal, kot so ti ukazali. Kot protiutež vzgoji z apostolsko avtoriteto se je razvila permisivna vzgoja (seveda s pomočjo in v korist svetovnih gospodarskih gigantov) kot druga skrajnost, ki ni upoštevala razvojnih stopenj otroka in vpliva vzgojnih momentov v obdobju odraščanja. In če so otroci, vzgajani z apostolsko avtoriteto, zrasli v nesamozavestne odrasle, ki nosijo v sebi skrito sporočilo 'tak kot sem, nisem ok', so otroci, vzgojeni permisivno, brez smernic, izgubljeni, krasni potrošniki, saj nimajo nekih svojih želja v življenju, temveč jih lahko vsaka reklama privabi, da potem neomejeno trošijo in si za kratek čas potešijo potrebe, ki izhajajo iz tega, da v sebi nosijo praznino neizdelane osebnosti.« 

Ste poznavalka filozofije vzgoje znanega danskega terapevta in predavatelja Jasperja Juula. Kakšni so njegovi poudarki ali smernice pri vzgoji?

»Jesper Juul na nek način zagovarja samoomejitveno vzgojo. Podlaga za samoomejitveno vzgojo je seveda dobro poznavanje otrokovega razvoja in tega, kdaj je otrok sposoben prevzemati odgovornost za različna področja njegovega življenja. Otrok že zelo zgodaj ve, kdaj je lačen in koliko bo pojedel, kasneje sledijo odgovornost za šolo in učenje ter druga področja. To je kar obsežna tema, ki jo je nemogoče razložiti v nekaj stavkih. Njeno bistvo je, da smo za kvaliteto odnosa med odraslim in otrokom vedno odgovorni odrasli. In ko se tega zavemo, odpadejo vsi tisti neresnični stavki: 'zaradi tebe sem slabe volje' ali pa 'nič ne narediš prav' oz. podobna posploševanja, ki jih uporabljamo v vsakodnevnem pogovoru. Vse to na otrokove majhne in še relativno nerazvite možgane vpliva zelo negativno.« 

Katere spremembe našega vzgojno-izobraževalnega sistema na področju poučevanja bi bile nujno potrebne?

»O tem je bilo že veliko napisanega, a žal ostaja vse samo na papirju. Bojim se, da v sferah, kjer se oblikujejo smernice, žal, nimajo dovolj znanja, na podlagi katerega bi napisali kaj res ključnega, da bi se spremembe tudi res videle. Obstaja kar nekaj res dobrih učiteljev, ki s srcem opravljajo svoje delo, ki se že vrsto let borijo in tudi poučujejo na način, ki je za otroke pravilen. Mislim, da bi ti ljudje morali počasi biti slišani in upoštevani, potem bi se stvari lahko počasi premaknile naprej. Nujno bi bilo uvajati prilagoditve glede na razvoj otroka in dati večji poudarek odnosom med učiteljem in učenci, ne pa da je sistem osredotočen na to, kaj vse se morajo otroci naučiti na pamet. Učitelji bi morali pridobiti orodja, da bi lažje delali z današnjimi otroci. V razvitejših šolskih sistemih koristno uporabljajo t. i. 'sistem babic', kar pomeni, da se otroka pusti raziskovati, učitelj pa je le vodja, ki spodbuja in usmerja. Otroci so sposobni zelo veliko, če se jim da možnost, da se učijo v njihovem stilu in prek njihovih primarnih kanalov pridobivanja informacij. Kot sem že omenila, se otroci do 9. leta učijo bolj skozi kinestetični kanal (gibanje, otip, vonj, okus), zato bi se, seveda, morali več gibati in preizkušati. Ključno bi bilo tudi, da učitelj vidi posameznika kot majhnega človeka, ki s seboj nosi izkušnje iz družine, te pa niso vedno samo pozitivne, hkrati pa se zaveda, da mora delovati kot vzor pozitivnega pomembnega odraslega v otrokovem življenju.« 

Norveški šolski sistem je menda najboljši na svetu – njihovo osnovnošolsko izobraževanje traja deset let, do sedmega razreda otroci nimajo ocen, razredi nimajo vrat in starši lahko pridejo kadarkoli v razred poslušat predavanje, veliko časa otroci preživijo na prostem, itd. Ali bi bili takšni sistemi, preneseni iz drugačnega družbenega okolja, sprejemljivi za naš prostor?

»Če bi bili učitelji usposobljeni, mislim, da bi se dalo. Moramo vedeti, da je na Norveškem selekcija za to, kdo lahko postane učitelj, zelo stroga. Zato imajo potem tudi otroci take rezultate. Strinjam se, da bi morala biti selekcija povsod stroga, saj je to eden redkih poklicev, pri katerem se delajo osnove za celotno družbo. Učitelj pol dneva preživi z otrokom in ima na njegovo vzgojo in življenje velik vpliv. To bi moral biti poklic, oziroma lahko rečem poslanstvo, za katerega pa ni rojen vsak.«

Kaj pa drugi modeli šolskega sistema v tujini?

»Različne države imajo različne šolske sisteme. Žal jih še vedno veliko temelji na tem, da so določeni predmeti pomembnejši od drugih, na primer matematika, materni jezik, biologija, fizika, medtem ko so drugi – umetnost, gibanje, ples – tretirani kot manj pomembni, čeprav vsi dobro vemo, da je tako ločevanje povsem nesmiselno. Vsa področja življenja, če želimo funkcionalne odrasle, morajo biti enakovredno zastopana, sploh pri mlajših otrocih. Le tako se bodo ti naučili kreativnega razmišljanja in reševanja situacij v življenju.«

Otroci se poleg šole vključujejo tudi v različne obšolske aktivnosti. Kdaj je otroka najbolj primerno vključiti v šport?

»Na to zelo težko odgovorim. Moj sin se z gibanjem kot vsi otroci 'ukvarja' od rojstva. Že v vrtcu je hodil tudi k telovadbi, ki jo v Sežani izvaja Društvo Poskokec in je res odlično. Opažam, da je motorično bolj razvit kot nekateri vrstniki. Sicer je njegovi naravi bolj kot telovadba blizu ples, ki pa je tudi nek način gibanja in izražanja. Starši, ki si želijo, da bi otroci postali vrhunski športniki, seveda dobijo navodila, da je treba s treningi začeti zelo zgodaj. V kolikšni meri so naporni treningi in vsakodnevno odrekanje igri primerni za zelo majhne otroke, si ne bi upala sodit. Opažam pa, da se morda potem preveč časa posveti samo športu in premalo grajenju odnosa z otrokom, kar se mi zdi veliko pomembnejše.« 

Pogosto trenerji v klubih nimajo dovolj pedagoškega znanja za delo z najmlajšimi. Kaj svetujete, na kaj morajo biti pri športnih klubih pozorni, ko vabijo otroke v začetne tečaje in na spoznavanje s športnim treniranjem?

»Predvsem je odvisno, za kakšen šport se otrok odloči. Mislim pa, da je treba biti prva leta pozoren na gradnjo odnosa, ki ga ima otrok do sebe in do ljudi okoli sebe. Žal se ne strinjam z vzgojo, ne doma ne v šoli in niti pri športu, ki vsebuje kritiko, zmerjanje in podobno. V primeru vzgajanj športnikov je takih prijemov veliko, posledice pa se izražajo v obliki poškodb pred pomembnimi tekmami, psihičnih in fizičnih 'sesutij' in podobnih incidentov. Vse to izhaja iz nepravilne mentalne priprave. Pogosto slišimo rek: »Vse je v glavi,« in na žalost ali pa na srečo lahko rečem, da je to res. Zato lahko vse, kar imamo, tudi spremenimo, saj se naši možgani spreminjajo celo življenje.«

V nekaterih športnih panogah zahtevajo dokaj hitro specializacijo in usmerjenost v tekmovalni trening. Ali je vendarle tudi v športu potrebno upoštevati enake pristope poučevanja kot drugod, da se čim kasneje uvaja tekmovalnost?

»Pomembna je zdrava tekmovalnost, predvsem pa spoštljiv odnos do sebe in drugih.« 

Kako in v katerem starostnem obdobju naj bi otroke uvajali v tekmovalnost pri športu, kjer se soočajo tudi s porazi? 

»Soočanje s porazi in hitra predelava frustracije, ki jo otrok ob tem začuti, se začne že, ko je otrok zelo majhen. In to z banalnim primerom kepice sladoleda. Če si otrok želi kepico sladoleda pred kosilom in smo se odločili, da jo bo lahko dobil šele po kosilu, lahko to v otroku povzroči nelagodje, jezo, žalost in frustracijo. In to je tudi pravilno. Pomembno pa je, kako se odzovemo mi. Pustimo otroku čustvovati. Povejmo mu odkrito, da razumemo, da je ta kepica zanj pomembna in da razumemo, da je žalosten ali jezen. Dajmo mu čas, da to čustvo predela. Bodimo blizu, če nas potrebuje, in otrok se bo na tak način naučil dobro upravljati s svojimi čustvi. Predvsem pa bo dobil sporočilo: »Ti si ok.« Če pa se bomo začeli jeziti ali se posmehovati na način: »Kaj pa se zdaj cmeriš zaradi ene kepice sladoleda?«, »Ne bodi jokica!« in podobno, pa bo otrok ta čustva žalosti in jeze potlačil in bodo kasneje destruktivno prihajala na plan kot neprimerno obnašanje v drugih življenjskih situacijah z vrstniki, učitelji … Zato moramo biti kot starši, učitelji in trenerji zelo pazljivi na take stvari.«

Otrok se uči s posnemanjem in sledenjem vzorcu. Kaj je glede tega pomembno vedeti, ko otroke navdušujemo za šport?

»Če smo tudi sami športno usmerjeni, je verjetno najbolje. Sicer mu priskrbimo osebo, ki mu je za vzor. To je lahko trener ali pa morda kakšen sorodnik.« 

Starši pogosto vršijo pritisk na otroka, če ni dovolj uspešen na tekmovanjih in se vmešavajo v delo trenerjev. Kaj svetujete v takšnih primerih in kakšna naj bo komunikacija med starši in trenerji?

»O pravilni komunikaciji sem že veliko povedala in vedno znova me žalosti, ko sem nehote priča nenadzorovanim izpadom staršev, ki poskušajo preko svojih otrok izživeti neko svojo frustracijo. V takih primerih bi moral klub imeti usposobljeno osebo, ki bi lahko posredovala in pomagala razrešiti nastalo situacijo med staršem in otrokom. To je lahko za otroka zelo naporna situacija, ki lahko privede do različnih motenj, ki niso v korist nikomur. Otrok lahko ostane pasiven ali pa postane še sam zelo agresiven, zato je koristno, če tudi trener morda pozna orodja, s katerimi lahko posreduje v takih primerih.«

Pred nami je čas počitnic. Kakšne aktivnosti so za otroke v tem času najprimernejše in koliko?

»Predvsem sprostitev, svež zrak, voda, branje … In kot najpomembnejše – vzpostavljanje dobrega odnosa med starši in otroki. Le tako so počitnice lahko nekaj res lepega, trenutki, ki si jih bo otrok zapomnil za vse življenje.« 

B. B.
©Športno društvo Karizma, glasilo Karizma. Vse pravice pridržane.

Produkcija Kivi Com d.o.o.
Dogodki
Ni dogodkov






Anketa
Katera po zapovrstjo bo letošnja akcija Koroški športnik leta 2015?
  • 12
  • 11
  • 13
  • 10