Karizma | Dogodki  
Revija Karizma
iskanje po vsebini strani
KARIZMA | Reportaže
Koroški športnik leta 2014
Rezultati glasovanja 2014
Intervjuji
Lea Bevčič
Edvard Kadič
mag. Nastja Mulej
Maja Tvrdy I
Maja Tvrdy II
Marjan Mijajlović
Irena Jež
Reportaže
Povezave
Koroške športne strani
Slovenske športne strani
Ostale športne strani
Tuje športne strani
O Koroški
Športni koledar
Športne zanimivosti
Koroški športniki
Tina Maze
Damir Dugonjič
Robert Koren
Klemen Turkuš
Tadej Grilc
Športno društvo Karizma
Športno glasilo Karizma
Oglaševalci
Badminton klub
Športno glasilo Karizma
Novice
Arhiv
Mali nogomet
REPORTAŽE

reportaža

Maraton v Sahari, potepanje po Maroku

Peter Recko

Želja po raziskovanju in odkrivanju novih krajev me spremlja že kar nekaj časa. Posebej zanimivi so mi tisti predeli naše ljube Zemlje, kjer so turisti redki, kjer je utrip časa drugačen, kjer si sam z naravo. Puščave so prav gotovo eno izmed takšnih področij. Spopasti se z vročino, z nepreglednimi sipinami peska, prostranstvi, ki ti širijo duha, to je le del motivov, ki so nas odpeljali na pot. Drug del pa je veselje do teka, takšnega, kjer ni pomemben čas ali uvrstitev, kjer so tvoje noge in telo le orodje, ki te popelje čez razdalje.

Pred leti sem se ukvarjal z atletiko, bil sem sprinter, danes pa so moje razdalje teka veliko daljše. Zasledil sem, da tudi v puščavah prirejajo teke, bolje rečeno ultramaratone, kjer se kolone tekačev vijejo po peščenih in kamnitih predelih, odvisne od svoje vzdržljivosti, sposobnosti navigacije in nenazadnje od organizatorjev.

>> fotogalerija z maratona

Sultanov Maraton des Sables

Eden takšnih ultramaratonov je tudi Sultanov Maraton des Sables, ki ga že 26. leto zapored pripravljajo v puščavskih predelih Maroka. Vsako leto starta okrog 800 tekačev in tekačic v različnih kategorijah. Pravila maratona so takšna, da je potrebno v šestih dneh preteči razdaljo okrog 250 km, ki je razdeljena na različno dolge etape. Najdaljša dnevna etapa meri okrog 80 kilometrov, ostale so krajše. Vsako etapo je potrebno preteči v mejah določenega časa, tisti, ki je prepočasen je diskvalificiran. Na kontrolnih točkah vsakemu priskrbijo vodo in nočitev v bivakih, vso hrano in nekaj vode za 6 dni pa nosijo s seboj v nahrbtniku. Pravijo, da je to eden od najzahtevnejših maratonov na svetu, saj so napori ekstremni, dehidracija in žulji pa so skoraj pravilo. Dva tekača sta med tekom celo izgubila življenje. Znan je tudi primer italijanskega tekmovalca, ki se je na tekmi med peščenim viharjem izgubil in devet dni sam taval po puščavi. Pojedel in popil je vse zaloge, ki jih je imel s seboj, na koncu ni videl več druge rešitve, kot da si vzame življenje in si skrajša trpljenje. Prerezal si je žile na zapestju, a je zaradi popolne dehidracije njegova kri postala skoraj tako gosta kot med in ni hotela teči iz žile. Čez dva dni ga je napol mrtvega našla skupina nomadov in ga rešila. V tistih devetih dneh je izgubil več kot 13 kilogramov telesne teže. To je samo ena od zgodb, ki so se pletle na dosedanjih 25. ultramaratonih v Maroku.

Priprave na maraton

In koliko denarja potrebuješ, da se udeležiš te ultra preizkušnje duha in telesa? Veliko, zelo veliko. Samo startnina, brez letalskih prevozov in dodatnih stroškov znaša čez 2500 evrov. A kljub temu tekmovalcev nikoli ne manjka. Večina si poišče sponzorje, saj je tekma tudi medijsko zelo odmevna. Pa sem si rekel, podoben maraton, mogoče krajši, ne tako zelo naporen, netekmovalnega značaja, na istem področju lahko organiziram tudi sam. Pa še ceneje mora biti. S prijateljem Juretom, tudi velikim ljubiteljem teka in maratonov, sva že pred leti sanjarila, da niti ne bi bilo tako slabo, če bi nama kdaj uspelo priti v puščavo in teči nekaj časa po prostranstvih peska v neznano.
Potem se je pred pol leta začelo zares. Poiskal sem najugodnejše možnosti prevozov, najprimernejše hotele in narisal načrt teka. Ko je bil okviren plan poti narejen, je bil Jure takoj za akcijo. Pridružil se nama je še Vanč, sosed iz Kotelj, tudi ljubitelj teka in avantur. K projektu smo pritegnili še enega športnega pedagoga, Jarota, s katerim sva pred leti skupaj trenirala atletiko. Ekipa je bila sedaj popolna. Dva Korošca in dva Štajerca. Stroški za letalo, prevoze, najem avta, hrano in vse hotele so znašali okrog 300 evrov na osebo. Na začetku smo bili vsi malo skeptični, a bolj, ko se je bližal datum odhoda, bolj smo bili navdušeni. Vsak zase je nabiral kilometre teka in se pripravljal na napore, ki jim bomo izpostavljeni. Tudi skupaj smo tekli, kadar nam je čas to dopuščal. V zadnji fazi priprav smo tekli s sedem kilogramskimi nahrbtniki, takšno težo naj bi prenašali s seboj tudi v Sahari. Največ skrbi mi je povzročalo vreme, na katerega bomo naleteli med tekom. V februarju so v predelu, kjer smo nameravali teči možni nalivi ali peščeni viharji, temperatura pa lahko iz dnevnih 25 stopinj pade na -5 ponoči. Spremljali smo vremensko napoved in upali na najboljše.

Odhod na maraton

Prišel je težko pričakovani dan odhoda. Z avtom smo se odpeljali do Bologne v Italiji, se tam vkrcali na letalo in odleteli proti Maroku. Čez dobre tri ure smo bili že sredi vrveža najbolj živahnega trga Djemaa el Fna v Marakešu. Prodorni, hreščeči klici k molitvi iz bližnjih mošej, so se mešali z zvoki piščali kačjih krotilcev na trgu. Avtomobili po mestu so vozili kot v nekem nevidno reguliranem kaosu, ljudje hodijo križem- kražem, prometnih pravil ne upošteva nihče, skoraj preveč vsiljivi trgovci te na vsakem koraku želijo zvabiti v svoje mreže. A ljudje v Maroku so zelo prijazni. Vsak, s katerim navežeš stik, se ti nasmehne, te vljudno pozdravi in ko mu med mešanico francoščine in angleščine poveš še kakšno frazo v arabščini, postane stik še pristnejši.

Nekaj časa smo namenili mestu, popili skodelico njihovega tradicionalnega metinega čaja in se z najetim avtom odpeljali na pot čez gorovje Atlas, na drugo stran dežele, kjer se začenja puščavski svet.

Asfaltirana, ozka, dvopasovna cesta se do najvišjega prelaza Tizi n Tichka, visokega 2260 m, vije po neskončnih serpentinah. Pokrajina se iz mediteranske, preko gorske, spremeni v puščavsko. Srečevali smo ljudi, domačine, ki so hodili ob cesti, tudi tam, kjer ni bilo videti kakšnih naselij ali vasi v bližini. Kar hodili so in se tu in tam ustavili, nekateri v parih, največkrat pa sami. Spraševali smo se, le kaj delajo tam, le kam so namenjeni, sredi ničesar. A verjetno ima vsak izmed njih svojo zgodbo, kot smo jo imeli tudi sami.

Sedem ur smo potrebovali za 450 kilometrov dolgo pot, do mesta Erfoud, kjer smo nameravali prenočiti. Naš hotel- kasbah Tizimi (veliko hotelov ima v tem predelu pred imenom naziv kasbah, kar pomeni nekakšno utrdbo, poslopje ograjeno z obzidjem), je bil prostoren, čist in kot nalašč za počitek pred našim maratonom. Naslednji dan je šlo zares. Avto smo pustili pred našim drugim hotelom v mestu Rissani, prijazen lastnik hotela nas je s svojim terencem odpeljal na mesto našega starta.

Voda, energetske in beljakovinske ploščice, spalna vreča, nekaj obleke in kompas, vse je bilo spravljeno v nahrbtniku. Oprtali smo si vsak svojega in začeli teči. Sonce se je svetilo na sinjem nebu, bilo je okrog 20 stopinj Celzija, naši obrazi pa so sijali od nasmehov, veselja in navdušenja. ”Ej, si lahko mislite”, smo si govorili. ”Tečemo, v puščavi smo, v Sahari, daleč od znanega svet!”

Začetek maratona

Trasa prve etape, dolge okrog 23 kilometrov, je bila ravnina, trda, z manjšimi in večjimi kamenčki posuta. Povedali so nam, da tam že skoraj tri leta ni padla niti kapljica dežja. Ozračje je bilo zelo suho. Tekli smo z zmernim tempom, opazovali umirjeno okolico in čez par ur pritekli do začrtanega cilja prve etape. Prenočili smo v bivakih, kvadratnih, podolgovatih šotorih, spletenih iz kamelje volne, ki so nameščeni na robu obsežnega področja sipin imenovanega Erg Chebbi. Temperatura se je ponoči spustila na 4 stopinje.

V peščenem jutru smo zopet pripravili nahrbtnike in se odpravili na novo etapo. Ta se je vila čez sipine, malo gor, malo dol, čez neskončne kupčke, kupe, hribčke in hribe sipkega rdečkastega peska, proti 20 kilometrov oddaljeni vasi Merzouga, ki naj bi bila tam nekje v smeri jugo, jugozahod.

Nekaj časa smo tekli, nekaj časa hodili, saj se nam je pesek ponekod vgrezal do gležnjev. Pri vzponih na bolj strme sipine smo si pomagali kar z vsemi štirimi. Že na začetku smo si na športne copate namestili gamaše, ki so bile dobra zaščita pred vdorom peska med prste. Povsod drugod pa ga je bilo v izobilju. Tudi med zobmi je škrtal, saj ga je rahel veter ves čas vrtinčil po zraku. Premagovali smo kilometre, svojo pot usklajevali s kompasom in živeli. Lepota pokrajine je skoraj nepopisna. Pesek, tu in tam kakšen mali grmiček, tišina, ki para ušesa, nebo, sonce in spet pesek in pesek. Čas se je ustavil. Na celi poti smo srečali le enega domačina, ki je sredi sipin z dvema plastenkama vode prihajal od kdove kod in bil namenjen kdove kam.

Čez čas se nam je vas Merzouga pojavila na horizontu. Tudi druga, zadnja etapa se je bližala h koncu, skoraj prehitro. Prisopihali smo v vas, prepojeni s peskom. Imeli smo občutek, da smo prišli iz nekega drugega sveta. Tudi v tej vasi se je čas že zdavnaj ustavil. Peščene ulice, otroci s prašnimi, raztrganimi oblekami, so se brezskrbno podili za žogo, prodajalec nekakšne kolerabe je sedel v prahu in nemo gledal predse, večina moških je imela oblečena pregrinjala s koničastimi kapucami, žensk ni bilo videti nikjer.

Uspelo nam je zaustaviti taksi, ki je ravno pripeljal v vas. Pravijo mu grand taxi. To je medkrajevni taksi. Skoraj povsod v Maroku je to star osebni avto Mercedes 230LE. Pogajanje za ceno prevoza, kot tudi za ceno vseh drugih dobrin v Maroku je nujno. Zadaj sedimo štirje, spredaj sedita dva, plus šofer. To je pravilo. Pripelje nas nazaj do mesta Rissani, do hotela, kjer smo pustili svoj avto. Tam prespimo, si zjutraj ogledamo prašno, glasno, verjetno že veke nespremenjeno tržnico in se odpeljemo proti severu. Pot nas vodi v 430 kilometrov oddaljeno mesto Fes, kamor prispemo mimo zgodb polnih, slikovitih krajev, čez srednji Atlas, ob sončnem zahodu.
Ponoči se potepamo po medini, starem mestnem jedru. Priča smo domačinom, ki prosjačijo in iščejo v tujcih svojo priložnost, vsiljivim trgovcem, pretepu zadrogiranih mladcev, labirintom ozkih temačnih uličic, v katerih se zlahka izgubiš, saj jim ni konca.

Fes je prav tako kot Marakeš, mesto z več kot milijon prebivalci. Avtomobili, semaforji, množice ljudi, stolpnice in hrup. Kot bi bili od teka v Sahari še vedno v transu, dopustimo, da nas mesto sprejme, prežveči in izpljune. Prespimo v kar preveč udobnem bungalovu in naslednji dan zapustimo Maroko in z njim Afriko.
Med vožnjo proti domu vsak pri sebi razmišlja, da se tja, med tišino sipin in v prostranstva Sahare, prav gotovo še kdaj vrnemo. Mogoče se nam na naslednjem maratonu v Sahari pridruži še kdo.

>> fotogalerija z maratona

Video reportaža

9 minutni Video naše zgodbe si lahko ogledate na naslovu: http://www.youtube.com/watch?v=UHNrY4sP-ro.


©Športno društvo Karizma, glasilo Karizma. Vse pravice pridržane.

Produkcija Kivi Com d.o.o.
Dogodki
Ni dogodkov






Anketa
Katera po zapovrstjo bo letošnja akcija Koroški športnik leta 2015?
  • 12
  • 11
  • 13
  • 10